Od Yggradsil
|
Zelena vila rahlo stopa pod oboki, ki davno tega jih prerasel je bršljan. V parku kjer kostanji rastejo visoki, naslonim lice na nagrobni kamen in v tihoti čakam tajnih znamenj.
Bleda senca iz načetega spomina; srebrni seraf nad menoj se sklanja. Srce pa tiho kakor nežna violina se smehlja in mehko stresa iz dlani še zadnja zrna zemeljske prsti. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |