Od Amadeus
|
razvejan pogled tisočerih obrazov buli vame kot migetajoči rep dvoživke ki nikoli ne umre
se razdvaja podvaja plevelsko množi se navdaja mojega strahu tesnobe in me končno pahne v sluz njihovih želejastih zenic in tam sem kot smet tujek moteč
solzim milijone oči ki me mečkajo s svojimi grobimi prsti in dolgimi nohti zamazanimi z blatom hinavščine in laži na svetu sem nič v sebi sem vse
In lepo je biti vse v niču. Vreden drugega. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev)
|