Od Amadeus
|
Čas se ustavi. Mehurček poči, zakulisje vek odide na pogreb. In rojeva odprta okna krikov sosedovih zunanjščin.
Raste v boga brezupa poraženega v razbitju stekla kletke občevanja. Osvobaja poglede in utesnjuje refleks. Hromi gibe. Hromi misel.
In spet steče ... Ostaja le nesmisel kot relikt nečesa pomembnega. Nikoli vgraviranega. Brez posvojitve. Le je, brez nalepke spomina. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev)
|