ždeti nebu v obraz
in
trkati na špike zvezd
brez zabojev pod nogami
kar tako - z viška
ponosno kot preluknjan bog

zakričati v tišino
ploskniti po licu
kot bi jedel cvet
in izbljuval roj metuljev
jih točil v kisel med

in s tem poniknil v neznano
pač, kot brezciljni sprehod v
luknjo peklenskih nebes

P.S.: nič od tega ne zares obstaja.
      še krik ne preglasi tišine.
      a sploh lahko ždiš zares?

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---