Od mathea
|
Koliko stoletij že sedi na robu prepada, pod vrbo žalujko, kjer globoko spodaj teče hladen potok.
Koliko stoletij plete prosojno tkivo, z intuicijo golih prstov, dekle bledoličnega nasmeha.
Kolikokrat bo še vzdignila glavo s slutnjo, da zagleda visoko letečega Orla.
Koliko sivih ni-ti v tkivu, da spozna, da so tudi drugačni od-ti-si. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev)
|