Od Yggradsil
|
Koraki pomladi na promenadi pojejo pesem tiho v polmrak. Glasba neskladja prši iz ozadja, modrikasto sonce se staplja v oblak, poljublja čelo blede neveste.
Betonske fontane bele nirvane rišejo simbole nesmisla na svet. Človeška zavest je lastna bolest, kamen v prsih usmerja pogled skozi vabeča vrata odprtih grobov. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev) |