Od wildduck
|
Nekoč padla bo zavesa, ko konča se igra, iger vseh. In midva, vsak na svojem koncu odra, bova tiho obsedela.
Le nasmeh bo lebdel nekje v zraku. In dotik bo hrepenel, večno po dotiku. V razdaljah nepremagljivih, v sanjah nedoživetih, v pesmih neizpetih, v občutkih neizgovorljivih, pa bodo ugašale luči. Na svoji strani jaz, na drugi ti. Vmes le čas, ki zarezal je sledi. In sto svetov deli, kar združeno nikoli ni. A obstaja in živi, čeprav ni več luči.
Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |