Od vijolica
|
ga spet začutiš, Tako zemeljskega in nebesnega hkrati, Kako se ti prikrade prav v konice tvojih prstov, V vršiček tvojega jezika,
Na skrajni rob tvojih trepalnic, In ti krade besede, Krade žarke in črke, Da potem z njimi riše bele meglice Večne aurore austrealis, Sledi, ki jih v zrak rišejo Peruti letečih rib In neskončno mavrico afriških pesmi. Samo včasih. Tvoj jaz.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |