Od Yggradsil
|
Brezciljno drhtenje v polnočni hlad ujetih porazov, kakor lebdenje zgubljenih obrazov v tišini meglic; nad gozdom modrikast je mesec objel svetlobo bleščečih kresnic.
Vsake ulice nasmeh v dišečem mraku se mi zdi, kot bi namenjen bil v posmeh ljudi in zemlje zaspane; trenutek odšel je v večno temo neskončen čez prazne poljane. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev) |