Od tamy
|
Ognjeni zublji počasi požirajo leseno kočo. Komaj se dobro vname, že je prekrita s plameni. Žalostna usoda hiše na eni strani, Na drugi strani lepota ognja, Ki zakrije usodo.
Žalost in lepota se pomešata In se spojita v prelepo mavrico, Ki se razprostre čez kočo v ognju. Ena stran mavrice se dotakne srca In v njem pričara novo kočo. Ta koča je bolj trdna in odpornejša. Na napakah se učimo. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |