Lahen piš,
ki krošnje dreves krtači.
Spreminja smer in moč
vrtinči,
se kopiči.
Mraz v duši,veter strasti
ki ne pojenja,buta
in zapira nebo sladkosti.
Grmenje težkih nog in svetlobe
sij,
ki razsvetli,zgrmi in vrača
se s točo poželenja,
ki ne mine,
dokler zadnja bilka upanja
utopi se ne v sivi mlaki vsakdana
in na dno ne zgine.
Prazna tišina.Sledi razdejanja.
Šumenje rek deročih,
ki s sabo nosijo-del mene.
Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)
