Prošnja [Vzemi me s seboj, Sonce!]
Od Bolečina   

Samevam. Le tebi, Sonce, še zaupam.
Ko zlato svetiš in me greješ v dušo zaledenelo.
Morda preprečiš mi, da ne obupam -
ljubiti nisem zmožna več, ker je nekoč bolelo.

Verjela sem, da bo minilo.
Vsa ta bol in vse trpljenje.
Da z zlatom se bo izpisalo:
Smrt ni zate odrešenje!

Verjela sem, da bom pozabila,
oči rjave in lažnive.
Naivna ne, a sem vzljubila,
igranja nisem zbala se Amorjeve tetive.

Zato, Sonce, pelji s sabo me po svoji poti,
išči sreče zame, hrepenenja.
Naj danes se dokaže, da se človek moti,
dokler ne doživi popolnosti in razsvetljenja!

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!