Od Amadeus
|
Bel zajček je mirno, negibno, z izrazito žalostnim obrazom obarvanim z osamljenostjo, ležal tam potleh z obrazom pritrjenim na blatno podlago. Sam je bil, brez živih udov, ki bi ga dvignile iz te agonije.
Dekle se nemo prikrade, se opravici s tihim "se mi smili", ga pobere z osamljenih tal ter mirno posede na prost sedež. Tako preprosta in topla gesta polna mile nežnosti in dobrote, ki nariše pristen nasmeh. Je res tako težko biti človek? Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |