Od koktach
|
Stojim na travi s hrupom v daljavi, železna cesta leti blizu kje sem točno v labirintu? Lesen stolp vidi v vse konce a neveš kam usmeril bo nas norce,
sporoča nam list plapujoči da joče se nam glas smejoči. Kot se potok prečkajoče noge posušijo tako globoka čustva pomen izgubijo, za njimi nam ostne slutjna njih obuditev poživlja jutra.
Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev)
|