Sediš nekje in čakaš.
Čakaš uro.
Gledaš okrog.
Polno je polnosti,
toliko praznosti.
Toliko vsega.
In vendar ničesar.

Čakaš in čakaš.
Ura je tu.
Objameš jo in greš.
Ozreš se.
Bilo je drugačno.
In vendar je še vedno enako.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---