Ti bolj dišeč si in bolj poln topline.
Ko se tvojih brazd sladkosti spet zavem
vem,da poti,ki živo slikajo spomine
tako so sveže prehojene
in strasti vihar,ki buta v hlad stozobih zdaj čeri
v mojem srcu nikdar več ne mine.
Ker sanje,ki sva skupaj z vetrom jih lovila,
so v se mraku zvezd spet svojo pot ubrale
ne da bi se mej razuma zbale.
Dokler živela bode misel nate,
ki v meni spet v pomlad prebujaš,
bom plela vrt dišečih sanj le zate
In šepetala : ..Kaj vse zamujaš?
Pripis: Shakespeare ,hvala!
Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev)
