Zvodniška balada
Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 09. okt. 11
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Takole gre, z vrtnico v zobeh.
Rekla mi je - gusar mojih ledij –
in tisto noč sem potem doživel
svoj prvi brodolom.
Sanjal sem otok zakladov
in vsako jutro sem se znašel
v njegovi zeleni senci.

Takole se je začelo, z vrtnico.
Dal sem ji eno
v zameno za poljub.
Dala mi je enega.
Dal sem ji še eno.
Dala mi je še enega.
Še več vrtnic.
Še več poljubov.
Nastala je zmešnjava,
pa sva dala vse rože v vazo,
najina telesa pa v posteljo,
da je bil red.

Ne vem kaj je ovenelo najprej,
vrtnice ali poljubi?
Za vse krivim vodo.
Ne bom govoril o nočeh brez spanja,
ne o odsotnosti njenega telesa -
živega mrliča, ko sem žaloval
kot ne more noben vdovec.
Naj govori voda.
Ne bom poslušal žalitve,
podlost, katero mi pripisujejo,
da sem jo počakal skrit za zadnjimi vogali.
Naj posluša voda.
Iz tistih zloveščih ur
se spominjam strašne glasbe morja,
kako mi buči v prsih.
Onih visokih, zelenih balkonov,
kamor se vzpenja zvodniški mesec.
To je vse.
In še: mora, ki je vsak vdih,
groza, vsak izdih.
To je vse.
Za vse drugo je kriva voda.
Predih, ko nisem obstajal.

- A kdo je bil potem ta, ki je stopil
iz teme v mesečino njenega krila?
Kdo jo je potem zlobno zvabil
v slepo ulico ljubezni? –

Zaplesala je tango smrti
brez korakov. Sama.
Z vrtnico v zobeh.
Do zore so drhteli na srcu kamna...
Za vse krivim vodo.
In golobico,
ki je poletela v nebo
ob žvenketu jekla.
In zvodniški mesec,
ki se je smehljal v mlaki krvi.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!