Od Amadeus
|
Na vrtiljaku sem. Že tretjič zapored. Tukaj lahko jočem, pa mi veter solze sproti posuši.
Kot otrok se počutim, ko vihravo se vrtim, dvigam roke in se poleg brez razloga smejim. Jočem se in se smejim. Komu se skrivam? Komu tajim? Zakaj v otroka nazaj bežim? Ko vrtiljak se poslednjič zavrti, spoznam resnico, da vrtiš ga ti. Ustavim ga, iz sedeža vstanem, se odpravim. Tako se mi vrti! Solz ni izsušilo, vetra ni več, jaz pa še jokam, le smejem se ne. Komentiraj pesem na forumu. (8 komentarjev)
|