Zlivaš , zlivaš brozgo vsakdana po grlu, lepljivo blato prehojenih poti obleži v želodcu, svinčena krogla - razjeda. Požiraš svoj gnev da zapolniš praznino… Da utišaš kakofonijo misli… Da več ne boli…
Prenapolnjen - izbljuješ svoje drobovje da se ne razbiješ kot kristal na tisoče ostrih drobcev. Trenutek tišine… In spet si sam , prazen in omotičen.
Povejte svoje mnenje prvi!