Napisal/a cinnamon, v nedelja, 31. okt. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Tisoče migetajočih lučk,
posejanih v pravilnih vzorcih,
kot bi jih postavil zemljemer,
je v noči oblikovalo najine sence.

Vrata so bila na stežaj odprta,
vabila so nočne ptice
v spokojen dom mrtve tišine,
ki je vela med nagrobniki.

Meglic ni bilo, le tu in tam je
mačka kot privid prečkala pot,
zloščene cifre so bolščale v naju
s svežih grobov s cvetjem v ivju.

Vse bolj in bolj so se prsti
zažirali v roko in srce je le še
nalahno bilo, ko sva prišla,
položila svečo, postala in odšla.

Ples rdečih luči naju je spremljal,
ko se je najin cilj vse bolj oddaljeval,
vse dokler ni bil le še ena od mnogih
točk na zemljevidu spominov.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Smeh, v 08-11-2010 19:30, 1. ... Zanimiva, všeč mi je kako ti je uspelo ujeti tak nelagoden občutek, tak malo oddaljen in spoštljiv odnos do tega kar nam je tuje.