Napisal/a tomm, v sreda, 27. okt. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Odkrivam neskončna notranja obzorja
v vse večji tihoti notranjih poti,
bolj ko samota mi srce ovija
več zvem o sebi in kaj me polni.

Tišina zaveje v mojih korakih
globoko med listjem jesenskih gozdov,
le krik skrite šoje med vejevjem bogatim
in šum pod nogami drevesnih darov.

Vsa ta tihota je slikovita
nevidnih priprav na zimski čas,
pod odejo šumečo je skrito mahovje
in korenine stoletnih gozdov.

Misel se mi rada pomakne
globoko vase kot da je ni,
takrat začutim kako se pomlaja
moja duhovnost, v njej sodbe ni.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a MirnaVolk, v 17-12-2010 12:49, 1. Jesen Ne vem kako sem to spregledala, kot da bi hodila sama po tem gozdu in se prepustila brezčasju. Mi je všeč. lp, mirna