Ubožni sonet
Napisal/a matejkrevs, v ponedeljek, 02. avg. 10
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,

da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo; sonce v zenitu;
zažeja me, v tej vročini pasji,

pa krenem tja, k stopnicam frančiškanskim,
da v cerkvi žejo pogasim neznasko.
Vstopim, z roko si zmočim ustne vneto,

a slana, glej, kot morje adrijansko
bila je voda ta, da sem v strašanski
jezi pljunil z gnusom v posodo sveto!


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a matejkrevs, v 12-02-2011 23:38,
1. ubožni sonet
a sploh drži izjava da so na prešernovem trgu granitna tla?
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!