¨V vsakem slabem je nekaj dobrega,¨
me pozdravi misel none,
ko prodam navdih
za srečo.
Blodim po spominih,
iščem ustvarjalnost.
Razblinila se je
v izviru neizvirnosti.
Izlijem radost -
kot mnogo teh
in onih prej.
Mečem fraze in klišeje.
Ne zadenejo sredine.
¨Vse srečne družine so si podobne,
vsaka nesrečna družina
je nesrečna po svoje,¨
pravi Lev.
Sežem mu v roko.
Odložim pisalo.
Obstanem na mrtvi točki.
Kjer sem najbolj živa.
Hodim na mestu -
brez slave,
z nežnostjo v glasu
v mehkobo miru.
Pomirjena.
Nikoli ne bom popolnoma nesrečna.
Navdih čaka.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (2)
Objavil/a tomm, v 17-08-2010 16:42,
1. Navdih?
Ni enostavno prijeti pisalo in pisati nekaj, kar že naprej veš, da si šele v razvijajoči fazi hotenja. Zato si lepo opisala to stanje želenja z voljo hotenja. T.
Objavil/a jpbenedikt, v 19-08-2010 00:13,
2. Navdih?
Tale komentar naj se ne bere kot razsuvanje tele pesmice, s katero niti ni nič posebnega narobe. Enostavno si ne morem pomagat - v vsaki taki pesmici (reperji to radi počnejo) me zmoti to avtorjevo percipiranje sebe kot umetnika in potem problematiziranje svojega stanja, pri čemer je sporna ta neka odsotnost pametne samorefleksije. Češ: "sem umetnik ampak imam s tem probleme". Zakaj se ne vprašajo: "Če mam probleme z biti umetnik, ali to potem sploh sem?"
Se ti opravičujem Zoja, ker je ta komentar padel ravno v tvojo pesem, ampak je pač sprožil v meni to... misel ali kaj..