Lisasto pogorje sanjaš, ko srepo zreš v lastno perje. Med raztrošenimi iglicami rdečega bora, obstoj si usedaš v zimsko tišino.
Dvigaš glavo tja pod Peco, kraljevsko sam na presvetlini, s hrepenenjem borovnice upa, na podrasti trpek sneg jo obteži.
Izvirno petje tih upor razlega, saj vsak nemir kot da te onemi. Mi čuvaš stari gozd pred vdori modro - zelen si samec temo izkriči.
Povejte svoje mnenje prvi!