Napisal/a tomm, v četrtek, 04. feb. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Tu smo nekje na koncu sveta
kot neka vrsta božjih iztrebkov
vse kar je dobro se vrača nazaj
a kvarno se snovno razkraja.

Tuhtam, razmišljam kaj delam tu
kako naj se vedem do sebe,
iz neba dobivam sanje v dar
me hranijo indijske vede.  

Bog mi je pustil slutnjo za sled
in vero, da bi se našel,
oprijemam se vesti kot vem in znam,
živim v prepadu in pasti.

Zemlja se dviga na višjo raven
od zlega se čisti in stresa
če ne bom s sabo isto ravnal
ne bom več doživel nebesa.

Kot padla duša sem našel ta kraj
misleč da je vse to resnica,
a ko bom zapustil njo in telo
me bo vagala božja pravica.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a AniLu, v 08-03-2010 17:09, 1. Tu smo zato ... V okviru miselnosti (bolje rečeno sveta) znotraj katere(ga) ustvarjaš postajaš vse boljši (oz. pesmi postajajo vse bolj dovršene). Čeprav mi je takšna miselnost bolj ali manj tuja, morem priznati, da so mi tvoje pesmi kar všeč, ker verjamem, da so znotraj nekega specifičnega sveta - zelo dobre!    Lp, AniLu