popoldneve vse prespim in noči v polsnu bedim sanjam sanje te vsakdanje vsak dan padam globje vanje ležim, počasi se topim in tavam, v mislih stran bežim v domišlijskem svetu rim vsak dan bolj se izgubim melanholija me popada ne ločim vzpona od propada zame vse je v ruševinah ker svet vidim v sivinah
rad bi čutil pa ne gre rad bi že spoznal gorje rad bi jokal v bolečini rad bi ječal v agoniji pa na žalost mi je dano da ves svet je sol na rano dolgčas počasi me ubija bližajoča smrt mi prija vse brez smisla, brez pomena vsi ti stavki brez namena vse besede v pozabo nisem za nobeno rabo nezahtevna sem rastlina hrana meni je tišina le še ljubljene bližina vir mi je adrenalina.
Povejte svoje mnenje prvi!