Napisal/a Bor, v torek, 15. dec. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Včasih ga poberem.
Zrno.
Pogosto mi že v dlani utripa.

Kadar ne pozabim,
ga položim v travo pred hišo.
In potem pozabim.

Medtem, ko pozabljam, raste.
Raste v nihanju tišine.
Medtem, ko ne čakam, zraste.
In mene preraste.
Takrat se povzpnem nanj.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)