Tam nekje, nekdo...
Napisal/a duovox, v nedelja, 25. okt. 09
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Spet čutim, prihaja vonj jeseni,
so topoli iz daljave zapeli, zašumeli
ko Mura ob bregovih igraje šepeta,
ji jesenski veter z goričkega pihlja.

In tam je gomila, dedek v miru spi,
let že mimo, mi v spominu spet živi,
popelje v otroška leta , bil sem še otrok,
ima me v naročju svojih trudnih rok.

Le svečko bom prižgal mu v spomin,
s tem skromno da ga počastim,
z belo krizantemo grob okrasim,
čas prednikov prebudim, oživim.

In tam zdaj mojih vnukov troje,
Denis v srcu , kot da pred menoj,
Laura, temnih učk, Beno je najmlajši,
otroških let spomini so najslajši.

A usoda z menoj grdo se poigrala,
me daleč od njih na pot poslala, izdala,
vse kar ustvaril, želel sem, načrtoval,
le prazen up, srce boleče v meni je ostal.

Saj pride čas, iz srca si jih želim,
vse najlepše iz spomina obudim,
morda pa le svečko, krizantemo čakal bom,
da me obiščejo kjer zadnji bo moj dom.

Jože.k


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!