Mrzel piš oblije mi telo, sreča skrije se hladno in kot sonce za oblak skrila je svoj zadnji krak. Vrba žalostinka s svojimi vejámi nežno moje misli mi duši in za stvarnostjo mejami duša za ljubeznijo ihti. In ko noč spusti še sebe iz sinje sončnega neba, misel pred oči privije tebe, še preden v srce kolje mi tema.
Oh, ta tvoj pogled! Ko mogel bi al' smel sonce sreče postavit' predse, ne zvezd ne lune ne bi htel! A kaj ko sonca sija -tvoj pogled, jaz ne morem in ne znam nikdar ujet ...
Povejte svoje mnenje prvi!