Napisal/a MirnaVolk, v sreda, 07. okt. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V parku v senci dreves
med cvetjem dehtečim
sva pustila najine
spomine.
Sprehodi neskončni
užitek dveh teles
in boleče spoznanje
da vse mine.

Drevesa mogočna
ostajajo tam
na najini poti
mladosti.
Med njimi nemočna
čakam zaman
na novi trenutek
radosti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a betalord, v 10-10-2009 09:39, 1. V parku Uf, ta mi je pa všeč. Za razliko od večine pesmi na tem portalu, to pesem razumem in se tudi zelo najdem v njej. Lepo!   Objavil/a matejkrevs, v 20-11-2009 12:01, 2. V parku V parku, v senci pomladnih dreves,  na travi, med cvetjem dehtečim,  tam sva pustila ljubezensko sled,  ki priča o najini sreči...  Sprehodi jesenski, dolgi, neskončni,  meglene podobe večernih kulis  in boleče spoznaje: vsi smo končni,  pod vse podpisala je smrt svoj podpis.   Objavil/a matejkrevs, v 14-06-2010 22:24, 3. Za mirno volkovo živjo, tuki zgoraj nad tem komentarjem sem pol leta nazaj predelal to tvojo pesem po svoje, kar pa seveda ne pomeni, da mi tvoja ni bla nič všeč...  (to ti pišem za svaki slučaj, če nisi tega videla do zdaj) lp.   Objavil/a MirnaVolk, v 15-06-2010 11:38, 4. Odgovor Živijo, preberem vse tvoje predelave (kakor tudi tvoje pesmi) in nekatere so mi kar všeč, morda celo kakšna bolj od mojega originala, ampak take pa mi ni všeč, je preveč "dokončna". LP, Mirna