Živi le ta, ki vse spoštuje, čeprav mu je povsemu tuje, a mrtev ta je, ki vse da, na to, kar misli, da pozna.
Zato so pesmi, moja draga, ker v verzih lažje se pove, da srce nikdar ne omaga, le sreče branit se ne sme.
A zdaj so neki čudni časi in v temni tej negibni masi iz množic, ki srepijo v tla, le malo ve jih - bo prišla!
Prišla bo, zvezda vsesijajna! "Aja, in kdaj?" sprašuješ me. Povem le enkrat, naj odzvanja: Izvedela boš, čaka te. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |