Oj blesk, ki presvetli nebo, gromovi bičajo vesolja,
žvenket orožja razglasi, da vojska zla udre čez polja.

Vetrovi zavrtijo prah in v stebre dvignejo temine,
ko vzpne se kvišku črni vran, na njem leti vladar globine.

Vsa straša vojna sila se pognala je čez rob vsemirja,
požgati mesta, zbit gore, zastrupiti prav vsa povirja.

Ni eden njej se stavil v bran, zastavil en ni svojega življenja,
pokleknila so bitja vsa, zavladala je bol trohnjenja.

Eonov mnogo se zvrsti na končni-ne spirali časa,
ko proti nebu izboči krvi se rdeče naša rasa.

In človek se privzdignil je nad meglo temnega vladarja,
začutil v sebi svežo moč, ki iskro novega podarja.

Stoji tako pokončno zdaj, v višave sinje se ozira,
z nogami pa še vedno v zlu, ki prek krvi po njem prodira.

Mogočna borba zla, luči, ki ne-za-vedno se ponavlja,
napravila iz človeka je - en pol zveri in en pol kralja.

Kdo ve kaj iz tega bo nastalo in kdo ve kaj še bode,
a vse do takrat, v dlaneh, vsak svoje nosi ključ usode.

Odpira z njim vseh vrst si vrat, od zdravja, slave, do bolezni,
na koncu pa, ko vse odpre, oči mu zableste v ljubezni.

Vse se razblini, vse izgine, okolica odzvanja v miru,
skoz njega blisk še zadnjikrat in človek vrne se k izviru.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---