Napisal/a matejkrevs, v četrtek, 04. jun. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Belina, ki čaka,
da zapolni jo dlan,
kot ladja iz mraka
je peljala drugam:
roka in pod njo sled,
ki črnilo veže
v trd pljunek besed.
In v neskončnost seže
nem krik razglašen,
do gluhosti vzklika,
v očeh pogašen.
Ah, srčni nemir
z bele površine,
to čustvo od nikjer
rodile so tišine.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|