Napisal/a matejkrevs, v petek, 29. maj 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
Me zasipaš, zrno za zrnom,
Neslišno v tej stekleni kletki.

Dan za dnem.

Jaz pišem v pesek,
Medtem, ko se veča gomila.
Med prsti mi drsijo tvoji lasje,
Poljubi, roke, besede - vse izgineva...

A bolj kot minljivost,

znotraj te steklene ječe,

naju muči neprodušnost, strah.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a ajda, v 04-06-2009 20:43, 1. ** ujetost v stekleni kletki, le zakaj ne razbiješ stekla, zakričiš, vdihneš svežino jutra in pospraviš črepinje in?  odideš ...    lp, ajda