Napisal/a matejkrevs, v ponedeljek, 27. apr. 09 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Belina, ki čaka, da zapolni jo dlan, kot ladja iz mraka je peljala drugam: roka in pod njo sled, ki črnilo veže v trd pljunek besed. In v neskončnost seže nem krik razglašen, do gluhosti vzklika, v očeh pogašen. Ah srčni nemir z bele površine, to čustvo od nikjer rodile so tišine.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|