Nič ni poklonjeno
Napisal/a tomm, v petek, 16. jan. 09
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Za dušo je telo področje
kot je zemlja za telo,
vse nosi žalost in dobrine,
rojeva se ljubezen, zlo.

Iščem moč in raziskujem
zakaj vrojen sem v vse to,
listam stare prašne bukve,
bledi listi vse vedo.

Kot veter vzideš in odideš
za teboj se izgubi sled,
kot sneg stopi se vse za tabo,
čas ostane z dušo vpet.

Koliko ljubezni si ujameš,
toliko je sreče in moči,
večnost življenja ne poklanja,
po lastni volji se vse godi.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!