Na dovoz temačne hiše luna blazne sence riše in plesniva je pristava, v zraku zla meglica plava.
Vsa prosojna Silhueta, s težkim plaščem v noč opleta, ogledalo v roki bledi sveti v lunini se sledi.
In le ena bolna želja v večno Živi ni zaspala ... Da bi se že končno mrtva vgnezdila v odsev zrcala. Da bi mračna strast po krvi končno soncu se predala, da bi v prah strohnela Prvi, ko ta luna bo zaspala.