| Napisal/a Santini, v ponedeljek, 15. dec. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Živèl je nekóč velikan grozoviti,
noben ga junakov ni mogel ukrotiti.
Je Góljat mu Grózni grčávo imé,
telo mu je gôrko, nam up ves izjé.
Je koža mu trda, oklèp je težák,
je sablja mu ostra, je silni silák.
A pride enkràt mu nasproti mladenič,
in reče, da neha naj z grôze sejanjem,
in reče: »Prenehaj mi z grdim ravnanjem!«
in hoče, da neha naj s srepim divjanjem.
»Drugače izkusil pa mene boš srd,«
poslan on od tàm je, kjer rajski je vrt.
Zasmeje robàn se turobno in reče:
»Ne bom še prenehal ti s srepim ravnanjem!«
in reče, da nè bo še nehal z divjanjem.
»Ne bom še prenehal ti s smrti sejanjem;
poglej se, si bós in brez vsega orožja,
izgini od tù ĭzpred gôre mi vznožja!«
A dečka je volja kot zubljev požar,
pobral si je kamen, mladosti vladar,
in s práčo zalučal robavsu ga v dar;
zadene da óstrec v oko ga zahrbtno,
že smukne da hitrec do sablje in smrtno
ga rani, robana, z njegovo bodico!
Ljudjé so uvideli vraga na tleh.
»Le glejte,« jim reče, »le glejte, ljudjé,
kako se sovragom majájo glavé,
ne bom,« in zavzdihne, »ne bom se več bíl,
nikoli in níkdar!« glasnó je zavpíl.
»Le pómnite tó: da je vsàk umrljív!«
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
