Napisal/a emily, v četrtek, 10. apr. 08 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Vpijam se v trenutek samote,
rdeče oči in nerazpoznavne kretnje
besede počasi izgorevajo
pepelnate linije nepomenske
lebdijo pod mojimi prsti
Otročje lahko je risati mavrice,
otročje lahko je pisati pravljice,
dokler te ne stisne v zadnji kot iluzionizma
minljiva realnost njihovega obstoja
Ko v sanjah nimam kam bežati
in je tvoja dlan zibelka, ječa
in grozeča kača

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|