| Napisal/a isoncek, v petek, 29. feb. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Si me videl, ko sem gledala te?
A si slišal, ko sem tebi govorila,
brez besed, s pogledom, skrito;
nekaj,česar...zdaj vem, ne bi smela
to, kar rada bi...takrat verjela?
No, si čutil tudi ti, da že takrat
je nekaj nežnega bilo med nama?
Nekaj, kar je raslo, se krepilo, vrelo
in sedaj je v meni, tebi...zrelo.
Daj, povej, čeprav vem sama...
Pa tisto noč, ko sva šla gledat Voz?
In po tistem, ko si me objel?
Si takrat že vedel, slutil,
da me boš tako brezkončno,
skrito sicer, a zares imel?
Hm! Poglejva, kaj iz tega je nastalo!
Mislim, da drugače se ni dalo.
Sanje, tiste skupne, TAM sva nežno zlila...
Veva, čutiva in to sva se zmenila,
da, ko sanje minejo, ne bova pozabila.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5) 
|
|
... Saj ne. Navzdol potegne morda malo prva kitica in zadnja dva verza. Je pa zelo lepa in za moj okus kar precej nad Sobicami, prav vidi se, da je avtorica vmes 'dozorela' (kot človek in kot pesnik 
) Tretja kitica se mi zdi blazna, res, tako preprosto povedano, a tako močno zgrabi za srce! Tudi zadnja jo lepo nadaljuje, pač tiste sanje, pozaba, ne vem, morda me spominja preveč na že prebrano (morda iz lastnega zvezka 
). Rime niti malo moteče, lepo gladke, samoumevne. 
