| Napisal/a vijolica, v petek, 17. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ko v rokah držim še vročo
pito mojega življenja,
postanem skopuška. Že zdavnaj sem jo ukradla
z okenske police kuhinje
in zdaj jo bolestno skrivam
pred tistimi, pred onimi,
pred vami, po temnih sobanah mojega gradu,
kjer diši po kuhanem vinu
in cerkvenem lesu.
Sumničavo pogledujem za dolgimi prsti,
da se ne prikradejo za hrbet, prisluškujem zašepetanim besedam,
da ne zahtevajo več od odmerjenega; hranim jo za tistega,
ki se bo rodil
in bo v sebi
že ves jaz.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
