Agrume tlečih izlivov lepote arijske,
Nova era rdečih ordalov noči
Pozno opazi ljubezni Polne obraze
trpečih Vidcev lastne ...

Jaz sem nič.
Sem milni mehurček
v prostoru vesolja.
Jaz sem nič.
Zdaj sem,
zdaj me ni.

Prišel je on,
Temno črn.
K meni prišel.
Sedel je k srcu,
Na dušo je pil.
Pil je, o njej govoril je.
Črn on, Beri dalje...

V cerkvi na gričku
sem prvič te vidu
od takrat pa v srčku
ni mojem več miru

Čas in prostor te odnašata;
Mogočen val. Nemočna sva
Pod njim oba, jaz nehote
In ti nalašč.

Olje ne privlači vode
in voda ne privlači olja.
Jaz sem minus,
a v tebi vre pozitivnost.
Olje in voda ne mešat...

Travnik je morje.

Ko ga objame veter,

Vzvalovi.

Če bi znal,
bi zavrtel čas nazaj,
obrnil bi kolo,
in pozabil na slovo.

Zrem v bel kos papirja,
prazen,
zmečkan...

V duši iščem lepo misel,
skrito,
ljubečo... ...

Spet sem bolečino,
žalost,
tega večera v pesmi pretopila,
izlila,
vsaj za trenutek lažje mi je.