zaspim v solzah
utonem v svet sanj

tvoj obris, tvoje besede
tvoja izdaja v moji glavi

Sem kot potujoči val,
ki išče obalo resnice, ljubezni, dobrote,
kot, da iščem nedosegljivo obalo,
ki mi jo je človek odvzel.

Ovekovečim mojo izbrisano prisotnost.
Postanem zrno postelje,
ki zbada, zbada. Boli.
Hočem oditi. A ostanem tam. Nevidna.

TO JE PESEM BREZ UVODA
VEDNO KOTALEČA ŽOGA
PESMICA BREZ EPILOGA
ČISTA KVADRATURA KROGA

Krhek in utrujen je ta obraz
pa vendar pravi:
"O, danes bo lep dan.."
In se pod roko odpraviva na sprehod
Beri dalje...

Sediva v velikanski sobani
Pred nama je miza z belim prtom
Skozi soj sveč gledam tvoje oči ...
Prinesejo predjed; prš...

Ne, ne morem imeti vsega, kar si želim,
v hrepenenju tožeče v daljavo strmim,
sredi poletja pregreto mesto betonsko,
duši se v sopar...

Že dolgo ne diham več in samo loputam z vrati.
Hlad se je naselil vame, poln osamljneih večerov
in nedotaknjene svile.
Samo vino pri...

Koliko stoletij že sedi na robu prepada,
pod vrbo žalujko,
kjer globoko spodaj teče hladen potok.

Dan se je prevesil
um se umiril,
pogled pa iz daljave,
se mi še ni vrnil.