Med grobovi vseh grobov,
stal je črni spomenik,
z vrtnicami ves obdan,
kakor čisto drugi lik.

Če bil bi veter
obkrožil bi ves svet
ob tebi bi ustavil se
povedal bi kaj videl sem
in ti uživala bi v tem.

Morda je luna.
Kriva, da sem.
Danes tako tak.
Saj se ve.
Kakšen tak mislim.
Tak, da nisem.
Nisem kot ponavadi.

Uzalud se trudiš, ljubavi,
kad me tjeraš da te ostavim
i u tebi da gledam nešto loše,
da protiv ...

Tvoj izkušen pogled raziskuje moje nepokvarjeno telo,
na koži občutim žgočo slo, praviš, da želiš si me zelo.
...

Modrice spremenile
so se v bodice.
Naluknjana duša,
počasi prazni se.
Kotaljenja ni,
mah ustavil je src...

Sem v istem stanju,
kot takrat, ko pišem pesmi.

Všeč si mi,
všeč si mi, ko
ne pospraviš las
iz odtoka.
Všeč si mi,
kadar ne paziš
in si razbiješ nos, Beri dalje...

Jutri začnem.
Spreminjati svet.
Nič lažjega.
Povedal bom še tebi.
In ti boš povedal njim.
Vem, težka bo.
Povedati nji...

Svetišče se ruši
pa sploh nihče ne opazi
kot da je že od nekdaj
mrtvo in negibno