Noč svoje lovke čez mesto razteza,
izza vogalov se plazi nemir,
piš s prazne ulice listje pometa,
le mrak in ti&sc...

pot po kateri hodim je moja
srce, ki ga nosim, je tudi moje
moje napake so samo moje
rad jih delam, le tako ...

Glej sonce je vzšlo,
preveč visoko,
preveč veliko,
da bi bilo mi všeč.
Raje se bom vrgel
v brezno globoko,
Beri dalje...

Jemal si sapo,
v lahki poletni obleki,
ko si žgoč od poljubov morja,
prisegal na zvezde in daljne vetrove.
S krvj...

Ne vem, kam
bi dala to tiščanje
neizgovorjenih podob,
kam bi zložila
neizsmejano mladost,
kam pospravil...

Še vedno si najlepši navdih,
rima in stih… nisi več
ujet angel, ne metulj,
ki ga ne morem ujeti…
Zdaj si sonce, ki ve...

Nihče . . . 
ubij
moje upanje
in smisel
življenja

Vihar sem. Val,
ki v peno ujet
se vzpenja spet

Bilo je enkrat,
ko je bilo tenko platno
prihajajočega večera
še čisto mehko.
Vse dopuščajoče.

Na strehi sem ga videl sedet,
v beli obleki.
Norišnica ga je napravila še večjega idiota..
dobro, sej zamaknjen je bil vedno...