| Napisal/a felicko, v ponedeljek, 04. sep. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Tema, pri odprtih očeh,
svetleč plankton,
valovi pa me premetavajo,
plavam na vso moč.
Ti pa pred menoj,
vedno predaleč,
sonce zahaja,
ne vidim več kopna.
Plavam...
Kličem te: kje si, le kje si?
Tišina.
Tema, pri odprtih očeh.
In morje vodi najino igro,
igra se, kot otrok s peskom,
premetava me,
levo, desno,
naprej, nazaj.
Kličem te, na ves glas,
glej kako plavam,
prepuščam se globini
kjer ni valov.
Naenkrat me primeš za roko,
povlečeš na površino,
kregaš me,
objemaš.
Zadnji žarek sonca
obsije tvoje lase,
ko se prebudim
iz temačnih sanj.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
Takega pa te skoraj ne poznam... Prebrala nekaj tvojih pesmic...pozabila povedati, da so napolnjene z ljubeznijo in občutki... Ampak tale... in ravno zdaj, ko smo v takem kuharskem elementu 
še sam ne vem kako, pa potem nastane pesmica. 
