Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Bila je pomlad, ko imel sem te rad, od svoijih nad bil ves sem krilat. Ko tvoje oči sem ugledal takrat, v srce se naselil poreden je škrat.
Bila si mi ti najdražji zaklad, dan vsak s teboj je bil kakor zlat, s teboj, draga, jaz res bil sem bogat. A kaj, ko si rekla mi, da sem premlad, med nama da vzklil je prevelik prepad. Zaman torej hodil sem do tvojih vrat v dolgih nočeh, ko nisem mogel zaspat. Kot da bi vrgel srce na odpad, kot da sem bil ti le za par copat, z menoj si hotela se le poigrat. Zdaj nič več se ne počutim možat, tako me že muči ta srčni napad, saj vem, zdaj črepinje bo treba probrat in muke srca bo pač treba prestat. Ampak prehitro le ne se predat, saj žalosti nič ni treba naslad, da v srcu ne zrase obupa nasad. Ne, nič več ne bom zdaj pesnil balad in veš, tudi tebe ne grem več iskat!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
