|
Od mathea
|
|
V hladnem jesenskem jutru
S privihanim ovratnikom
Drsela je skozi meglo
Kot privid
Toplina njenega telesa je sevala
Kot žarek vročičnega plamena
A ugašala jo je hladna sapa
Tako nepričakovano
Zavijajoča iz juga
Le modri plamen zagorel je še
Sem ter tja
Kot spomin na oba
Zdaj zavita v praznino
Njune notranjosti
Lebdi brez teže
Še vidi dva
Vendar obraz le težko prepozna
Meglica
Ali sivina spomina, ki peša?
Zakaj kljub breztežnosti
Temni plašč tako k tlom jo priveša ? Vse težji je korak
V pljučih vlažna gmota. Naju je megla dohitela
Ali sva v megli vezi odpela?
Zakaj tako glasno odmeva samota ?
Sva še dva ?
Ali moj glas le sam sebi še šepeta ? Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
