|
Od Yggradsil
|
|
Slava soncu na neba višavah,
kjer ponosno vlada nad zemljó,
poplesuje žarko v daljavah,
v dolinah temnih sence vró;
slava soncu na neba višavah.
Vsak kotel je kakor lobanja,
ki iz nje duh Stiksa se kadi,
grozeče pa nad njimi sklanja
se smrt z orjaškimi očmi;
vsak kotel je kakor lobanja. Mrtvi poslušati so naučeni,
iz njih ust se krik ne vzpé,
v ognju goré obrazi pogubljeni,
brezdanjih muk odreši jih Lethe;
mrtvi poslušati so naučeni. Protagonist blazno se zasmeje,
z njim vsa gruča trupel zareži,
čez poljane Hada veter tih zaveje
nov val duš grešnih pogubi;
protagonist blazno se zasmeje. Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev) |
