Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Sneg prši v brezkončni,
nemi večer;
duša je prazna in bolna,
v njej je nemir.
Popotnik utrujen in sam sem,
ki tavam v noč,
le še s spomini medlimi
v preteklost zroč.
Kje so vsi tisti svetli cilji?
Ne vidim do tam...
Kako sem ljubil ves svet,
a zdaj sem sam.
V duši le hlad je, praznina,
kot ta je večer;
komu naj bol le potožim?
Povsod le prezir.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 25-02-2010 16:37,
1. Samota
Ja, ko te objame, stisne s svojimi grabežljivimi kremplji, ne spusti tako zlahka iz rok in morda nekomu tudi prijajo trenutki, ko se zapre v lupino in prepričuje, da tam zunaj zanj ni prostora. Je to rešitev? Mislim, da ne. Vedno se najde, četudi majhno kladivce, s katerim lahko potolčeš po lupini, pokukaš ven in? Poskusi!
(1 glas)
