Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Z jezikom je okušal rane,
s peskom posute,
s tisto drobno mivko
iz katere je štrlel nož.
Švist.
Spet švist.
Švist.
Nesojeni Zorro je pustil
sledi brazgotin,
da se bodo imeli vnuki
s čim pobahati pred
svojimi prijatelji.
Vsaj upal je tako.
Še naprej je lizal rane,
bolečina bo tako prijala,
bolj ko je strgal z jezikom,
bolj so ljudje vzklikali
in počutil se je kot doma.
Naključni mimoidoči ga je
postavil pokonci
in zavrtel v
center pozornosti.
Pred očmi so plesale podobe
ljudi in objektivov.
Morskih psov in
priliznjenih nasmeškov.
Barva denarja.
Kamera te ljubi,
so rekli, a jo obrnili stran.
V sosednji ulici so
našli novega
in zdirjali tja.
Zadnji v karavani
se mu je pridružil,
ko se je sesedel.
Ščene si, mu je dejal,
to se prodaja.
Pustil mu je svojo številko
ter šel.
Odprl je oči in videl,
da je ostal sam,
le še pes je ležal
v mlaki na njegovih prsih,
s kosom papirja za ovratnico
in lizal rane,
da bi še enkrat slišal
glas svojega gospodarja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
