Bila je metulj,
le tvoj modri metulj,
ko v očeh je bleščala
 ljubezni sinjino.  

V temnem zvoniku odzvanja turobno
vsa žalost, požeta v srnišče grenkobno
in padajo z vrha prežrtih želja
ostank...

Ni več tisto kar je bila.
Prerašča v sovraštvo,
omrtvi mi ude
in ne vidim več jasno.
Kri šprica iz mojih
globokih ran...

Enkrat na sedem dni umrem!
Več kot šest dni živet ne morem!
Al' ne smem?!
Osemkrat na pet dni ga grem srat!
Devetkrat na štiri ...

Ali se mi splača nadaljevati?
Ne sanjam, saj že dolgo ne morem spati.
Kako? Zakaj?
Ne gre mi v glavo.
Pravijo uži...

Črno sonce zahteva črne ptice,
plavam na pesku poplave,
devet luknjic sveti na steno,
smreka si pušča kri,
jaz...

Z vzhoda in zahoda, severa in juga
tvoj duh iz same zemlje vzet
nad preročiščem pa vzlet
z namenom
zame.

Smaragdno nebo razrašča
roževinste lovke
v bit mokrih želja
dekliškega dela dneva.

Šelestenje listja, rahel vetrič, ki maje vrhove dreves.
Spokoj, tišina ,tu in tam le nežen ptičji spev.
Občutiš ljubezen in šepet dveh ...

Za menoj so ostale prespane noči
izgubljeni dnevi mojih moči,
v času, ko nisem še vedel zase
kaj so dekleta želela od me. ...